CLANKI

Odgovornost starševstva


Gledam, kako se dva otroka igrata in se pogovarjata. Kako sta odraz vzorcev, ki jih nosita iz svojih družin. Kako jasno kažeta, kako z njima komunicirajo starši in pomembni odrasli v njunem življenju. Kako odreagirata na prepreke, ki jima pridejo na pot med igro. Eden nestrpno in ihtavo izbruhne ob vsaki stvari, ki mu ni po godu. Drugi otrok ga zacudeno pogleda in prav lahko razberemo na obrazu, da mu prav nic ni jasno. Kot bi želel reci drugemu otroku: 
»Pa saj je vse ok, pocakaj, bova pogledala, kaj se da urediti …«

Ja, dobro bi bilo, da bi veckrat opazovali otroke pri igri in interakcijah, saj so nam odlicna ogledala, v katerih vidimo sebe. Otroci se namrec niso rodili taki, kot so, ampak so v veliki vecini prevzeli vedenjske in komunikacijske vzorce staršev in ostalih pomembnih odraslih.

Zakaj govorim tudi o ostalih pomembnih odraslih? Ker otrok vedno, ko je z odraslo osebo, vstopa v odnos. Nima izbire. Tako pobira vzorce tudi od starih staršev, varuške ter seveda vzgojiteljev in uciteljev. Predvsem s slednjimi v nekem obdobju življenja preživi ogromno casa, zato je vpliv lahko kar izrazit.

Ste opazili, da se otrok odziva s stavki, za katere veste, da niso njegovi, ker jih uporabljajo odrasli, ne otroci, veste pa tudi, da jih ni »pobral« od vas. Od koga jih torej je?

Zato se moramo zavedati, da vedno, ko smo v družbi otrok, stopamo z njimi v odnos. Tudi, ce niso naši otroci. Tudi, ce mislimo, da se nas pravzaprav sploh ne ticejo. Kakšna napaka. V primeru stika z otroci smo vedno odrasli tisti, ki moramo biti odgovorni za svoje vedenje, ki nam mora biti mar, kakšen zgled smo otrokom. Prevzeti moramo odgovornost za kakovost odnosa med nami in otroci. Ce pomislimo ali celo izrecemo besede, kot so: »Ti si kriv, da sem slabe volje!« ali kaj podobnega, se ustavimo in pomislimo. »Kdo je tu sedaj odrasel? Kdo je lahko za kaj odgovoren?« Otrok zagotovo ne. To je prevelika odgovornost za otroka, ki je ni sposoben nositi.

Vprašajmo se, na koga smo pravzaprav jezni. Kdo je prizadet? Kdo je tisti, ki bi moral voditi in kdo tisti, ki bi moral poskrbeti za svoj mir in dobro voljo?

Dejstvo je, da je veliko naših reakcij, naših stavkov in naših potez posedica vedenjskih in komunikacijskih vzorcev, ki smo jih prevzeli od svojih staršev. To je dejstvo, mimo katerega ne moremo. Sprejmimo ga in ljubimo svoje starše, ker so del nas. Utišajmo pa njihove glasove, ki nam govorijo tiste besede, ki so jih njim govorili njihovi starši. Besede, ki nikogar ne podpirajo v življenju. Naucimo se združiti tisto, kar so nam dali naši predniki, s tistim, kar lahko izvemo in se naucimo danes, in postanimo boljši. Tako bodo naši otroci lahko svobodni.

Ja, dragi moji starši in tisti, ki to še boste, veliko dela nas caka. Dela na sebi. Dela na tem, da se naucimo potolažiti in pomiriti otroka v sebi in tako iz dneva v dan bolj zapušcamo vzroce svojih staršev in postajamo odgovorne odrasle osebe.

Avtor: Lea Bevcic - UJE – ucenje je enostavno (NLP Praktik, NLP Mojster, NLP Coach, NLPAED in INLPTA Learning Coach)