CLANKI

KAKO VZGAJATI OTROKA


Zakaj je bolje, da pri vzgoji izberemo ljubezen in podporo kot pa kritiko in ustrahovanje ter kaznovanje?

O permisivni vzgoji smo vsi že veliko slišali, o samoomejitveni vzgoji, katere najvecji zagovornik in ucitelj je dolgoletni družinski terapevt Jesper Juul, pa zelo malo ljudi kaj ve. Kar je velika škoda. Pri samoomejitveni vzgoji gre namrec za pozitiven pristop do otroka. To pa predvsem pomeni, da otroka naucimo postavljanja meja z ljubeznijo.

Da se ne bomo narobe razumeli - pozitiven pristop ne pomeni, da otrok lahko pocne, kar hoce. Kljucno pri samoomejitveni vzgoji je, da s spoštovanjem otroka kot majhnega cloveka poskrbimo, da bo tudi sam zrasel v cloveka, ki bo znal z ljubeznijo postaviti meje. Meje tudi za dobro sebe. Da bo znal biti prijazen in empaticen, hkrati pa bo znal reci 'ne', ko je to dobro za njegovo zdravje, in ob tem ne bo obremenjen z obcutkom krivde.

In kako to storimo? Seveda ne s kritiko in z nasiljem - ne s fizicnim, ne s psihicnim in ne z verbalnim. Tudi takrat, ko se z otrokovim vedenjem ne strinjamo, odrasli moramo prevzeti odgovornost za odnos in s svojo mirnostjo situacijo odpeljati tako, da naše in otrokovo dostojanstvo ostane nedotaknjeno. Kar pomeni brez nadvlade, ustrahovanja, podkupovanja, kricanja, etiketiranja (si len, si neumen, si zmešan….). Odnos, v katerem otrok ve, da nam svoje mnenje lahko pove ne glede na vse, ker bomo o njem konstruktivno debatirali, je kljucen, da otrok lahko zraste v odgovorno osebo, ki se ne bo postavljala ne v pozicijo žrtve, niti nasilneža.

Kako prepoznamo psihicno nasilje?

Psihicno nasilje je tako pri vzgoji kot pri obicajnih medcloveških odnosih pogosto težko prepoznati. Kdaj konstruktivna vzgoja prestopi mejo manipulacije in psihicnega nasilja, je tema, o kateri bi lahko diskutirali v nedogled. Prav zato, ker je meja med obicajnimi vzgojnimi prijemi in psihicnim nasiljem tako tanka, pa to pušca veliko dolgotrajnejše in globlje posledice. Kritika in psihicno nasilje povzrocata strah, ki sproži v možganih proces "preživetja". Ta pa pri majhnih otrokih onemogoca pravilen razvoj možganov in posledicno zmožnost ucenja.

Žal se v vsakodnevni komunikaciji se starši v odnosu do otroka najpogosteje odzovejo tako, da na koncu izpadejo zmagovalci, kar pa je dalec od resnice. Pred kratkim sem poslušala predavanje zame enega najboljših strokovnjakov za vzgojo, Kena Robinsona, ki je na koncu prebral pesem nekega angleškega poeta. Ta gre v zadnjem verzu takole: "In tako reven sem, da pred tvoje noge lahko poleg oblakov posujem samo še moje sanje, zato pazi kako boš stopal po njih…"

Zapomnite si, da otroci vsak dan pod naše noge vsujejo njihove sanje, zato bodimo resnicno pazljivi, kako bomo stopali po njih!

Avtor: Lea Bevcic - UJE – ucenje je enostavno (NLP Praktik, NLP Mojster, NLP Coach, NLPAED in INLPTA Learning Coach)